27. avgusta leta 1885 se je v Ljubljani rodil slovenski skladatelj, pevec in pedagog Julij Betteto.
Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je ljubljansko in slovensko meščanstvo doseglo svoj zenit ter največji zgodovinski napredek. Ljubljano so v tem obdobju z Nebotičnikom povzdignili 70 metrov v nebo, mestu so priključili okoliške vasi, arhitekt Plečnik pa je po zgledu antičnih Aten gradil sodobno slovensko prestolnico. Vsestranski razvoj družbe v prvi polovici 20. stoletja so omogočili izobraženi, ambiciozni in pogumni posamezniki, ki so izhajali iz osnovne družbene celice, močnih in povezanih družin. Svoj uspeh so gradili na dobri izobrazbi, razpredeni socialni mreži, samozavestjo in predanostjo.
Tovrstna ljubljanska družina je bila tudi Betetto, ki je dala uspešna brata, eden športnik, drugi kulturnik. Evgen Betetto je bil ljubljanski nogometaš, športni delavec in publicist. Tudi njegov sin je šel po stopinjah očeta športnika in v mladosti igral hokej pri HK Ljubljana, poznejši Olimpiji. Kot zdravnik in univerzitetni profesor pa se uveljavil kot eden vodilnih dermatologov v Sloveniji in razvil celo novo vejo dermatologije, dermatoonkologijo. Njegova hčer Nina Betetto je danes sodnica na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.
Družina Betetto je v preteklost in sedanjost slovenske prestolnice pustila močne sledi, ki segajo od športa, medicine, prav in kulture. Prav operni pevec Julij Betetto, po katerim nosi tudi ulica v Ljubljani svoje ime, poročen sicer s sestro olimpijca Leona Štuklja, se je uveljavil kot izreden basist, pedagog in organizator glasbenega šolstva. Rojen 27. avgusta 1885 je Julij že kot 12-leten deček pel sopran v frančiškanskem pevskem zboru na Prešernovem trgu. Izreden talent je opazil tudi takratni ravnatelj Glasbene matice. Leta 1903 je bil vključen v operni zbor ljubljanskega Dramatičnega društva in istega leta debitiral na odru Opere. V ljubljanski operi je preživel štiri sezone, nato pa se je po avdiciji, štipendiji in s priporočili domačih glasbenikov odpravil v dunajsko dvorno opero. Tam je tudi končal dveletni operni študij, zaposlil pa ga je takratni direktor, znameniti Gustav Mahler. Odpel je več kot sto predstav na sezono in sodeloval z najbolj cenjenimi dirigenti tistega časa. Leta 1922 se je vrnil v Ljubljano in tri leta kasneje tudi prevzel ravnateljstvo ljubljanske Opere. Gostoval je v Splitu, Dubrovniku, Osijeku, Sarajevu, Subotici in Beogradu ter se za kratek čas zaposlil kot solist bavarske Državne opere v Münchnu. Leta 1932 se je za vedno vrnil v Ljubljano in tam ostal vse do upokojitve leta 1954. v svoji bogati mednarodni in domači karieri je odigral 175 opernih vlog in kar 3.400 nastopov. Po drugi svetovni vojni je bil profesor in rektor Akademije za glasbo. Bil je prejemnik več stanovskih in Prešernovih nagrad, za njegove zasluge so mu postavili kip pred Opero, po njem pa se tudi imenuje nagrada za umetniške dosežke na področju glasbene umetnosti in za širjenje glasbene kulture.
Julij Betteto (FOTO: Wikipedia)
