Na današnji dan 21. novembra leta 1926 je v Zagrebu, stara šele 48 let, umrla slovenska pisateljica in borka za pravice žensk Zofka Kveder.
Rodila se je 22. aprila 1878 v Ljubljani. Po delu v odvetniški pisarni v Ljubljani se je preselila v Trst, kjer je objavljala pri časopisih Edinost in Slovenka.
V Trstu je leta 1898 začela pošiljati svoje “resnične podobe iz življenja” pa tudi plodove svoje domišljije raznim listom: Slovenki in Edinosti v Trstu, Slovenskemu narodu, Domu in svetu, ki so jih začeli objavljati.
Med letoma 1900 in 1907 je živela v Pragi, kjer se ji je rodila tudi prva hči. Po Pragi se je ustalila v Zagrebu, kjer je nadaljevala novinarsko delo. Leta 1900 je izdala svojo prvo knjigo Misterij žene, ki je poleg njenih domačih izkušenj odsevala tudi njena tržaška odkritja.
Februarja 1919 je v Pragi, kjer je študirala, umrla hči Vladoša, kar je Zofko Kveder zelo prizadelo. O Vladoši je začela pisati knjigo, vendar jo je kasneje zažgala.
Odtlej se je preživljala le s pisateljevanjem in urednikovanjem. Lotevala se je ženskih, družinskih in socialnih vprašanj. Pisala je tudi v nemškem in hrvaškem jeziku ter sodelovala pri številnih nemških, čeških in hrvaških časnikih. Njen prvi roman nosi naslov Njeno življenje, izdala ga je v samozaložbi leta 1914. To je tudi zadnje delo, ki ga je napisala v slovenščini. Kvedrova je izdala še zbirke črtic Odsevi (1902), Iz naših krajev (1905) in Iskre (1905).
Po njeni smrti je bilo posthumno izdanih več zbirk objavljenih in še neobjavljenih črtic: Vladka in Mitka (1927), Vladka, Mitka in Mirica (1928), roman Hanka (1938, v hrvaškem jeziku), Veliki in mali ljudje (1960), roman Nada in Moje deklice (1996).
V slovenskih mestih danes ulice nosijo ime po Zofki Kveder v ljubljanskem naselju Šiška ter v Celju in Murski Soboti.
