Obeležujemo osem desetletij od operacije Bagration, enega največjih spopadov v zgodovini človeštva, ki pa pogosto, predvsem na Zahodu, ostaja spregledana.
Junij 1944. Sile osi so v defenzivnem položaju na vseh frontah. Zdi se, da je izid vojne že odločen, ampak Nemčija in njene zaveznice imajo še vedno na voljo milijone vojakov in konca vojskovanja vseeno ni na vidiku. 4. junija 1944 so anglo-ameriške enote vstopile v Rim, dva dneva kasneje pa se je začelo še izkrcanje v Normandiji.
Dogovor med zavezniki o odprtju druge fronte
Kot je bilo dogovorjeno na konferenci v Teheranu jeseni 1943, je ob odprtju druge fronte Rdeča armada sprožila simultano ofenzivo na vzhodu. Istega dne kot so se začeli boji v Normandiji, je Stalin pisal Churchillu, da Rdeča armada pripravlja obsežno ofenzivo na enem najpomembnejših delov fronte. Podrobnosti ni želel deliti niti z zahodnimi zavezniki.
Nemci so ofenzivo pričakovali, niso pa vedeli kje bo potekala. Predvidevali so, da bo Rdeča armada nadaljevala prodor proti zahodnem delu Ukrajinske SSR, kjer se je približala mejam Madžarske in Čehoslovaške ter predvsem Romunije, kje so Nemci obvladovali obsežna naftna polja, zato so se odločili okrepiti južni del fronte. To so opazili tudi Sovjeti in zato nadaljevali s prvotnimi načrti, to je osvoboditi Belorusko SSR in prodreti proti Poljski.
Cilj: popolno uničenje sovražnika
Junija 1944 je bila na vzhodni fronti po bitkah v Ukrajini armadna skupina Jug potolčena, armadna skupina Sever se je umikala iz Leningrada, le armadna skupina Center, ki je štela milijon mož, se je uspešno zoperstavljala Rdeči armadi in pozimi 1943-44 uspela odbiti več sovjetskih napadov. Načrtovalec operacije je bil sovjetski maršal poljskega porekla Konstantin Rokosovski, ki je skoraj izgubil življenje v velikih čistkah leta 1937. Postavil si je zelo ambiciozen cilj – popolno uničenje in zdesetkanje armadne skupine Center. Vrhovno poveljstvo je bilo skeptično, a trmasti Rokosovski je vztrajal in na koncu dobil zeleno luč od Stalina. Operacija je dobila ime Bagration po gruzinsko-ruskemu princu generalu, ki je izgubil življenje na tem področju v bojih z Napoleonovo vojsko leta 1812.
Priprave so potekale v največji tajnosti. Tanki, artilerija, strelivo so bili prevažani le ponoči z ugasnjenimi lučmi. Priprave na takšno ofenzivo vseeno ni bilo mogoče popolnoma skriti, kljub temu pa je maršal Busch, poveljnik armadne skupine Center, odšel na dopust le nekaj dni pred ofenzivo, saj ni pričakoval sovjetskega napada. Sovjetski inženirji so ponoči odstranjevali nemške mine in jih v le nekaj dneh deaktivirali kar 34.000. To je pozneje omogočilo uspešen prodor sovjetskih oklepnih enot. Rokosovski je za ofenzivo zbral skoraj 2,5 milijona vojakov, 5200 tankov in 5300 letal. Rdeča armada je dobila priložnost, da se maščuje za svoje največje poraze, ki jih je na tem področju doživela ob začetku vojne.
Hitler ni dovolili umika
Operacija se je začela 22. junija, na tretjo obletnico operacije Barbarossa. Cilj je bil z juga in severa iz smeri Mozira ter Velikih Luk napasti in omehčati nemško obrambo ter nato kreniti neposredno proti Minsku. Sovjetska pehota je napadla na vsej liniji fronte ob podpori stotin lovcev Rdeče aviacije, ki ji Luftwaffe ni bila kos. Iz zraka so napadli nemško artilerijo ter omogočili oklepnim enotam, da se vključijo v borbo. Hitler je dal ukaz, da se mesta trdnjave kot so Vitebsk in Bobruisk branijo do zadnjega moža ter ni dovoljeval umika.
Napade z juga je koordiniral Rokosovski, tiste z severa pa njegov veliki tekmec Žukov. V tej interni borbi maršalov je zmagal Rokosovski, ki je z pomočjo letalstva in katjuš prvi razbil nemško obrambo. Naslednji cilj je bil Minsk, glavno mesto Beloruske SSR. General Rotmistrov je s tanki napadel v sredini fronte, z juga in severa sta podporo dajala Žukov in Rokosovski. Nemci so bežali v agoniji in strahu pred zračnimi napadi. Ponovila se je zgodba izpred treh let, le da so tokrat vloge bile zamenjane.
Hitler je reagiral, Buscha zamenjal z Modlom, nemška vojska pa je z bombniki skušala zaustaviti sovjetske oklepne enote. Vendar pa je bilo nebo v popolnosti v rokah Rdeče aviacije. Konec junija so iz Zahodne Ukrajine na pomoč prišli nemški tanki in upočasnili ofenzivo Rdeče armade, a to je bilo tudi vse, kar jim je uspelo. Od 160 tankov je bilo po nekaj dnevih bojev le še 18 operativnih. 3. julija 1944 je bil osvobojen Minsk. V dveh tednih ofenzive so Nemci izgubili več kot 400.000 mož (mrtvi, ranjeni, ujeti). Armadna skupina center je bila pred kolapsom. Winston Churchill je dejal: »Sovjeti so popolnoma zdesetkali nemški vojaški stroj«.
Parada ponižane vojske po moskovskih ulicah
Zahodni mediji niso verjeli uspehom ofenzive in so dvomili v številke, ki jih je objavljalo sovjetsko poveljstvo. Zato se je Stalin odločil izvesti operacijo »Veliki Valček«, poimenovano po ameriškem filmu iz leta 1938. Sovjeti so z okoli 57.000 nemških vojnih ujetnikov paradirali po velikih avenijah sovjetske prestolnice. Predstavniki »nadrase«, ki bi naj zavladali svetu in so tri leta iztrebljali sovjetske »podljudi«, slovanskega ali judovskega porekla, so bili popolnoma dehumanizirani in demoralizirani postavljeni na ogled navadnim državljanom. Ti so po večini o njih vedeli le tisto, kar so se naučili iz vojnih grozot. Presenetljivo nanje niso niti kričali niti jih napadali ali zmerjali, temveč so si jih le ogledovali, poražene in ponižane. To je bil je eden od najbolj nenavadnih dogodkov II. svetovne vojne. Stalin je dobil kar je želel, tako domača kot tuja javnost je videla uničenje nemškega vojaškega stroja. Efekt ofenzive in parade je bil tako velik, da je le nekaj dni kasneje del nemške vojske in politike skušal izvesti atentat na Adolfa Hitlerja.
Osvobajanje baltskih dežel
Po osvoboditvi Minska se je ofenziva usmerila proti zahodni Belorusiji, vzhodu Poljske in Litovski SSR. Osvobojeni so bila Vilna, Kaunas in Šiauliai, ofenzivo pa je vodil general Černjahovski, ki je pri tem izgubil življenje. V bojih so sodelovali tudi poljski vojaki, prosovjetsko in prozahodno usmerjeni. V enotah Rdeče armade so pri operacijah pod poveljstvom generala Bagramjana v prvih vrstah sodelovali vojaki baltiških narodov, ki so se pred tremi leti umaknili in so sedaj dobili priložnost, da osvobodijo svoje domove. Žal je pogosto prihajalo do bojev med očeti in sinovi ali med brati, saj so številni služili tudi v nemških enotah. V Rigi in ostalih mestih je Rdeča armada ustavila popolno uničenje in masakre, ki ga je utrpelo predvsem judovsko prebivalstvo Pribaltike.
Ofenziva Rdeče armade je bila tako silovita, da so do konca julija že dosegli Riški zaliv. Ko so vojaki poveljstvu sporočili, da so na plažah, jim le ti niso verjeli. Naročili so jim, da tri steklenice napolnijo z vodo, jih pošljejo svojim poveljnikom, ti pa so jih z letalom poslali direktno Stalinu v Kremelj. To je pomenilo, da je bila sedaj celotna armadna skupina Sever obkoljena in ni imela več izhoda za umik. Operacije so se septembra (po uradnem koncu operacije) nadaljevale v Pribaltiki. Naslednji cilj je bil osvoboditev Talina, ki ga je izvedel znameniti 8. estonski strelski korpus Rdeče armade pod poveljstvom Lembita Parna. V začetku koledarske jeseni je bila cela Pribaltika osvobojena.
Uspešna operacija z ogromno žrtvami
19. avgusta je bila operacija Bagration končana. V dveh mesecih so po sovjetskih podatkih nemške, madžarske in romunske enote izgubile 540.000 mož (umrli, ujeti, ranjeni, pogrešani). Nemški viri ocenjujejo to število na 400.000. Po nemških virih je Rdeča armada izgubila preko 750.000 mož, medtem ko sovjetski viri navajajo številko 410.000. Obe strani sta v spopadu izgubile na stotine letal, tankov in topov. Čeprav točnih številk glede vojakov in opreme nimamo oziroma se te razlikujejo, lahko zatrdimo da so bile ogromne.
Rdeča armada je v manj kot dveh mesecih na fronti črti dolžine kar 1000 km napredovala med 550 in 600 kilometrov. Prišla je na meje vzhodne Prusije in Poljske, postavila temelje za osvoboditev Latvijske in Estonske SSR, osvobodila Litovsko SSR in predvsem Belorusko SSR, republiko, ki je toliko trpela v treh letih vojne zaradi nacistične okupacije. Neizprosni beloruski partizani so se tri leta vojne skrivali v gozdovih in močvirjih ter izvajali gverilske napade na sile osi, kar je vodilo v ostrih represalij, ki so imele za posledico, da je kar vsak četrti prebivalec Beloruske SSR izgubil življenje. Predvsem znana je bila herojska obramba utrdbe Brest ob začetku vojne in masaker v vasici Hatin, kjer so bili ubiti vsi prebivalci razen enega, kraj pa še danes ne obstaja več.
Vse kar je Rokosovski načrtoval je izvedel oziroma to še presegel. Pjotr Bagration je dobil dostojnega naslednika. Po končani operaciji je pri Stalinu dobil posebno spoštovanje, njegovo rivalstvo z Žukovom pa se je le še zaostrilo. Uspeh operacije Bagration je dovolil Rdeči armadi, da lahko začne načrtovati ofenzive v več smereh. Na jug proti Romuniji in Bolgariji, na jugozahod proti Čehoslovaški ter Madžarski in predvsem proti Prusiji in srcu nemškega rajha na severozahodu.
