Obeležujemo sedem desetletij od madžarske vstaje leta 1956, ki jo štejemo za enega najpomembnejših dogodkov v srednji Evropi po koncu II. svetovne vojne.
Za začetek bomo na kratko opisali stanje na Madžarskem, ki so pripeljali do dogodkov jeseni 1956. Ob koncu I. svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske je Madžarska s Trianonsko pogodbo »izgubila« številna ozemlja, ki so bila v obdobju od 1867–1918 pod nadzorom Budimpešte. Leta 1920 je vodstvo v državi prevzel admiral (ironično države brez izhoda na morje) Miklós Horthy.
V drugi polovici tridesetih let se je zaradi svojih nacionalističnih ter antikomunističnih stališč začel približevati fašistični Italiji ter nacistični Nemčiji. Menil je, da si Madžarska lahko le tako povrne del ozemelj, ki jih je izgubila po I. svetovni vojni ter se posledično pridružil silam osi. To zavezništvo je sicer zares pripeljalo do tega, da je konec tridesetih in v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja Madžarska pridobila nekaj ozemlja na račun Češkoslovaške, Jugoslavije in Romunije. Je pa zavezništvo z Nemčijo Madžarsko pripeljalo v vojno z njenimi sovražnicami in Horthy se je junija pridružil napadu sil osi na Sovjetsko zvezo. Napad posledično ni bil uspešen in v obdobju od jeseni 1944 do zime 1945 je Rdeča armada osvobodila Madžarsko, ki je po vojni končala v interesni sferi Moskve.
Vzpostavitev komunistične vlade na Madžarskem
Komunistična partija je bila po vojni v slabem položaju in je štela le kakih 4.000 članov. Čeprav je bila Madžarska dejansko druga socialistična država v zgodovini (na kratko po I. svetovni vojni pod vodstvom Bele Kuna), so bili komunisti, tako na podeželju kakor v Budimpešti, nepriljubljeni. Ustanovljena je bila Madžarska ljudska fronta. Sestavljali so jo komunisti, levi socialdemokrati itd. Imela je pomoč Rdeče armade, ki je bila prisotna v državi vse od kapitulacije fašističnega režima.
Tako je na ukaz sovjetskega maršala Klimenta Vorošilova madžarska vlada predala nadzor nad ministrstvom za notranje zadeve kandidatu komunistične partije. To je bil sprva Imre Nagy, nato pa Laszlo Rajk. Na prvih povojnih volitvah si je Stranka malih posestnikov zagotovila večino, komunisti pa so dobili 17 odstotkov glasov. Na novih volitvah avgusta 1947 je komunistom uspelo dobiti 22 odstotkov glasov, Stranki malih posestnikov pa 15 odstotkov. Junija 1948 je vodja države postal Arpad Szakasits, član socialistične stranke.
Na volitvah maja 1949 je za »ljudsko fronto« glasovalo 95,6 odstotkov volivcev. Nato se je začel boj za oblast med vodjo komunistične partije Matyasem Rakosijem in notranjim ministrom Rajkom, v katerem je zmagal Rakosi. Sprejeta je bila nova ustava, sestavljena po sovjetskem modelu in je poudarjala vlogo ZSSR pri izgradnji madžarskega socializma. Razglasili so ljudsko republiko Madžarsko.
Proces destalinizacije
Marca 1953 je umrl sovjetski voditelj Josif Stalin in v boju za oblast je zmagal Nikita Hruščov. Zadnji dan zasedanja 20. kongresa Komunistične partije ZSSR 25. februarja 1956 je ostro kritiziral kult osebnosti svojega predhodnika in ga obtožil kršitve osnovnih principov marksizma-leninizma. V Sovjetski zvezi in ostalih socialističnih državah se je začel proces destalinizacije, kar so v državah kot sta bili Poljska in Madžarska, ki niso bile najbolj naklonjene Sovjetom (Rusom) in komunistom, sprejeli v velikim entuziazmom.
Destalinizacija je na Madžarskem odpravila staro partijsko garnituro. Že 18. julija je zaradi »starosti, bolezni in napak pri kultu osebnosti ter kršitve socialistične zakonitosti«, odstopil prvi sekretar madžarske delavske stranke Matyas Rakosi. Zamenjal ga je Erno Gero. Ta je v skladu s trendom destalinizacije začel poudarjati demokratizacijo in vlogo parlamenta, obenem pa je začel z rehabilitacijo zaprtih komunistov. Iz zapora sta tako prišla Janos Kadar in Imre Nagy.
Veliki protesti študentov
Proces demokratizacije je najprej vplival na študente. Ti so že 21. oktobra v Szegedu organizirali demonstracije, ki se jih je udeležilo 3.000 študentov, ki so skupaj s študenti v Budimpešti in Pecsu zahtevali svobodo tiska, odpravo smrtne kazni, boljše življenjske razmere in univerzitetno avtonomijo. V noči med 23. in 24. oktobrom je že 100.000 demonstrantov podrlo Stalinov kip in začelo odstranjevati rdeče zvezde. Zahteve so se širile na reorganizacijo gospodarstva in upoštevanje madžarskih državnih simbolov.
Budimpeštanski radio je 24. oktobra objavil izjavo državnega sveta, da gre za akcijo reakcionarnih in protirevolucionarnih elementov, ki napadajo javna poslopja in varnostne sile. Kljub temu so upoštevali zahteve demonstrantov in tako Kadarja kot Nagya sprejeli v CK, vendar je prvi sekretar ostal Gero. Nagya so določili za premiera, njegov namestnik pa je postal njegov predhodnik Hegedus.
Madžarska vlada se po pomoč obrne na sovjetsko vlado
Toda položaj v državi se ni pomiril. Val, ki so ga sprožili študentje, se je dvigoval in Gero ter Hegedus sta se po pomoč obrnila na sovjetsko vlado. Že popoldne 24. oktobra tega dne je sovjetska vojska prispela v Budimpešto. To je bila prva sovjetska intervencija. Do 25. oktobra je bil odpor vstajnikov zlomljen, Geroja so odstavili, na njegovo mesto pa postavili Janosa Kadarja. Ta je takoj začel pozivati prebivalstvo, predvsem mladino, da naj ne podpira vstajnikov in zatrjeval, da bodo probleme rešili skupaj s SZ na osnovi enakopravnosti.
Kljub temu so po nekaterih mestih boji trajali še naprej, še posebej 26. oktobra, ko so se med upornike pomešali komunisti, nezadovoljneži, prav tako pa najdemo desničarske elemente. Zahtevali so, naj pridejo v vlado tudi voditelji upora, naj Madžarska izstopi iz Varšavskega pakta, amnestijo za vse zaprte, umik sovjetske vojske, javen proces proti odstavljenemu vojnemu ministru Farkasu.
Imre Nagy je tega dne zaman pozival upornike naj odložijo orožje in jim zagotavljal, da se bo takoj začel pogajati s SZ za umik vojske v oporišča. Naslednjega dne, 27. oktobra, je Nagy sestavil vlado narodne koalicije, vendar je bila Madžarska deloma že v rokah upornikov. Da bi pomiril strasti in SZ, je javno izjavljal, da upor na Madžarskem ni protirevolucija, temveč demokratično gibanje. Obljubljal je razpust tajne policije in odhod sovjetske vojske. V vladnem programu je zapisal povišanje plač in pokojnin, zviševanje življenjskega standarda z gradnjo stanovanj, boljše razmere za študente ipd.
Izredno zasedanje OZN in poziv Tita
Na dogodke na Madžarskem je 28. oktobra reagiral tudi VS na izrednem zasedanju. Madžarska vlada je protestirala pri generalnem sekretarju OZN in zatrjevala, da gre za notranje-politične zadeve ter da bi bil vsak poseg VS kršitev madžarske suverenosti. Vsi delegati, razen sovjetskega in vključno z jugoslovanskim, so sovjetsko intervencijo obsodili. SZ pa je zatrjevala, da so na Madžarskem le na željo madžarske vlade.
Naslednji dan, 29. oktobra, se je oglasil jugoslovanski predsednik Tito, ki je z razumevanjem govoril o zahtevah prebivalstva, vendar pozival k prenehanju prelivanja krvi, pa tudi k obrambi socializma. Madžarska vlada je pozvala upornike naj položijo orožje, češ da bo sovjetska vojska odšla 24 ur po kapitulaciji zadnje uporniške skupine. 30. oktobra je objavila vest, da se bo sovjetska vojska umaknila iz Budimpešte do 31. oktobra, kar se je tudi zgodilo.
Najpomembnejša in tudi usodna pa je bila izjava madžarskega predsednika vlade Nagya 31. oktobra. Najprej je zatrdil, da ne bo dovolil nikakršnega vmešavanja v notranje zadeve madžarske ter da so tolpo »Hegedus-Gero«, ki je poklicala sovjetsko vojsko in razglasila obsedeno stanje, pregnali. Napovedal je še izstop Madžarske iz Varšavskega pakta in odhod sovjetskih sil. Omenil je tudi, da bi Madžarska lahko postala nevtralno jedro v centru Evrope.
Vendar je Nagy precenil svojo moč in podcenil moč SZ. V noči med 31. oktobrom in 1. novembrom je bilo v Budimpešti mirno, vendar je bilo to zatišje pred viharjem. Do tedaj je bilo na madžarski strani 15.000 mrtvih in ranjenih, na sovjetski pa 2.500 mrtvih in 5.000 ranjenih.
Nova intervencija
Druga sovjetska intervencija se je začela 1. novembra 1956. Sovjetske sile so obkolile Budimpešto in letališča. Nagy je OZN-u je sporočil, da prihajajo nove sovjetske sile in zahodne velesile zaprosil za pomoč pri obrambi nevtralnosti. Madžarska vlada je poslala vladi SZ tri note. Zahtevala je, da SZ prizna madžarsko nevtralnost, jo obvestila, da izstopa iz Varšavskega pakta in terjala odhod sovjetskih sil iz Madžarske.
V Budimpešti so začeli loviti komunistične voditelje in jih pobijati brez obsodb. SZ je bila na to prisiljena reagirati. Toda še pred napadom na Budimpešto se je odločila za vrsto tajnih diplomatskih pogovorov s predstavniki komunističnega tabora (Poljska, Češkoslovaška, Romunija, Kitajska), tudi z Jugoslavijo.
Dva najvišja funkcionarja sovjetske države Nikita Hruščov in Georgij Malenkov sta v noči med 2. in 3. novembrom 1956 priletela na Brione na obisk k predsedniku Titu. Obisk naj bi bil dokaz ponovnega sovjetskega zaupanja jugoslovanskemu vodstvu, pa tudi preizkus ali se je Tito resnično vrnil v komunistični tabor. Jugoslovansko vodstvo pa ni podprlo vojaške intervencije na Madžarskem in odnosi med SZ in Jugoslavijo so se spet dramatično poslabšali. Iz korespondence med CK-jema, ki je sledila, je razvidno, da je jugoslovansko vodstvo podpiralo ustanovitev nove vlade, saj je presodilo, da je socializem na Madžarskem ogrožen, vendar je bilo obenem mnenja, da vojaška intervencija ne sme biti najpomembnejša opora tej vladi.
Zatrtje madžarskega upora
Napad na Budimpešto se je začel 4. novembra 1956 in po nekih podatkih je SZ zanj uporabila kar 15 odstotkov svojih oklepnih divizij. Vlada Imrea Nagya je isti dan dobila ultimat, da odstopi. Nagy se je umaknil v jugoslovansko veleposlaništvo. Radio Moskva je objavil, da je kontrarevolucija na Madžarskem uničena in da je vlado sestavil Janos Kadar. Toda upora ni bilo konec. Poleg splošne stavke, ki se je začela tega dne, so o vrenju na Madžarskem poročale še štiri odporniške radijske postaje. Odpor je še trajal v nekaterih večjih industrijskih središčih (Csepel, Pecz) in celo Kadar je 11. novembra priznal, da bo pravi mir v deželi nastopil šele čez nekaj dni.
Obljubil je celo paleto reform v smeri meščanske demokracije na simbolno-nacionalni ravni; v vlado narodne enotnosti naj bi prišle vse stranke, katerih ideologija sloni na ljudski demokraciji, pripadniki različnih strank naj bi lahko opravljali javne funkcije, razpustili naj bi tajno policijo, namesto rdeče zvezde naj bi se vrnil grb madžarskega nacionalnega junaka Laszla Kossutha iz leta 1848, državni praznik naj bi bil 15. marca, ki je simbolični datum iz marčne revolucije 1848, madžarski vojaki pa naj bi odslej nosili nacionalne tradicionalne in ne sovjetskih uniform.
Tragična usoda premiera Nagyja
Kadarjeva vlada je privolila na manjše zahteve po reformah, ki so se izoblikovale med uporom, predvsem na kmetijskem področju. Tri sovjetske divizije so decembra začele odhajati iz Madžarske, toda do konca leta 1956 je iz Madžarske v Avstrijo in Jugoslavijo odšlo tudi 153.000 beguncev. Januarja 1957 so delavci v Cseplu poskusili s stavko spremeniti stanje v državi, toda sovjetski tanki in milica so odpor zlomili.
Podobna usoda je doletela tudi Imrea Nagya. Na osnovi dogovora jugoslovanskega veleposlaništva z madžarsko vlado, da se mu ne bo zgodilo nič žalega, ga je zapustil 22. novembra. Z somišljeniki naj bi odšel v drugo socialistično državo. Madžarske oblasti so jim dovolile odpotovati v Romunijo. Toda avtobus z Nagyem in sodelavci, ki sta ga spremljala predstavnika jugoslovanske ambasade, so odpeljali Sovjeti. Jugoslovanska vlada je protestirala, toda spremeniti ni mogla ničesar. Kakšne so bile zadnje ure Nagya ni povsem jasno. Jasno pa je, da so ga skupaj z drugimi sodelavci, usmrtili.
»Imperialistična propaganda«
Najbolj zadovoljen je bil lahko Janos Kadar, ki je trdno ostal v oblastnem sedlu, Jugoslavija pa si je prislužila dodatno »črno piko« pri sovjetskem vodstvu. Sovjetska vlada je krivdo za dogajanja na Madžarskem pripisala imperializmu oziroma kot so zapisali v uradnem komunikeju ob obisku Kadarja v Moskvi marca 1957: »Dogodki na Madžarskem so dokazali, da hoče zahodni imperializem znova spraviti svet v hladno vojno in izrabiti notranjo madžarsko protirevolucijo in zunanjo emigracijo«.
Velik del madžarskega naroda je dogodke jeseni 1956 in sovjetsko intervencijo enačil z zatrtjem madžarske revolucije v letih 1848–1849 s strani ruske imperialne vojske. Poraz teh dveh revolucij, Trianonsko pogodbo ter bitko pri Mohaču štejejo kot največje rane ter poraze v zgodovini in so še danes razlog za travme med številnimi.