Letos smo obeležili 80 let od konca II. svetovne vojne, šele desetletje kasneje pa je bila podpisana Avstrijska državna pogodba, s katero je bila določena usoda naše severne sosede in s tem tudi slovenske (ter hrvaške) manjšine v povojni Avstriji.
Jeseni 1918 je s koncem I. svetovne vojne svojo pot po več stoletjih zaključila habsburška država. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države, med drugim Država/Kraljevina SHS (Jugoslavija) in Republika (nemška) Avstrija. Sile antante so z Avstrijo jeseni 1919 podpisale Saintgermainsko pogodbo, pri čemer pa je ostajalo vprašanje Koroške oziroma južne avstrijske meje s Kraljevino SHS nerešeno. Po bojih med avstrijskimi in slovenskimi/jugoslovanskimi silami leta 1918/19, je bil oktobra 1920 izveden plebiscit v coni A, kjer se je približno 60 odstotkov prebivalstva odločilo, da bi raje živelo v Avstriji. Posledično načrtovano glasovanje v coni B sploh in bilo izvedeno.
S tem je prva avstrijska republika dobila svoje nove meje in obseg, ki je bil seveda neprimerljivo manjši kot v času Avstro-Ogrske. Naftna polja so ostala v južni Poljski, industrija predvsem na Češkoslovaškem, medtem ko je bilo že pred tem poljedelstvo večinoma skoncentrirano v ogrski polovici monarhije. Nova avstrijska država je bila precej obubožana in je postala nepomemben dejavnik v evropski politiki – velesile so ji prepovedale združitev z Nemčijo. V takšnih mejah je obstajala slabih 18 let, ko si jo je marca 1938 priključila Nemčija.
Načrti za spremembe meja
Po I. svetovni vojni je v Avstriji kot tudi Italiji ostala številčna slovenska (in hrvaška) populacija, ki je doživljala močne raznarodovalne ukrepe. Jugoslovansko narodnoosvobodilno gibanje (NOB) si je zato v uporu proti okupatorju med II. svetovno vojno kot enega izmed svojih glavnih ciljev zadalo spremembo meja (Kraljevine) Jugoslavije. V času, ko so sile osi že bile v defenzivi, si je vodstvo prizadevalo razširiti obseg partizanskega gibanja in NOB-ja na drugo stran Karavank. Nadejali so se povojnih sprememb meja, česar so se zavedali tudi avstrijski protinacistični politiki.
Levo usmerjeni (komunisti in socialisti) avstrijski politiki so zato že leta 1943 lobirali pri vrhovnemu sovjetskemu poveljniku Stalinu, češ da je bila Avstrija pravzaprav prva žrtev nacistične Nemčije in njen ponoven obstoj po vojni ne sme biti pod vprašajem. Sovjetskemu vodstvu so obljubljali razredni boj, socialno državo, denacifikacijo in pravice vseh prebivalcev, ne glede na njihovo etnično pripadnost. V Moskvi so to z veseljem sprejemali in oktobra 1943 je bila sprejeta t. i. Moskovska deklaracija, s katero so zavezniki zagotavljali povojno obnovo avstrijske državnosti. Obenem je morala Avstrija prevzeti svoj del odgovornosti za vojno, avstrijskim vojaškim poveljnikom v nemški vojski je grozilo sodišče, država pa je morala dokazati svoj antifašistični značaj in ga podkrepiti z dokazi ter uporom – konkretnimi akcijami proti nacistom.
Jugoslovanska zasedba Celovca
Vojna v Evropi se je končala 15. maja 1945 z zadnjimi boji na Koroškem. Jugoslovanska armada je napredovala proti severu in dosegla Celovec. Iz Zahoda so na Koroško in v mesto prispele tudi britanske sile. Po kratkotrajnem skupnem upravljanju regije z avstrijskimi oblastmi, ki so vključevale tako politike germanskega kot slovanskega porekla, so se bile jugoslovanske enote pod pritiskom Britancev 21. maja prisiljene umakniti proti jugu. Zagotovljeno jim je bilo, da se bo o usodi Avstrije določalo z državno pogodbo, pri kateri bo svojo besedo imela tudi Jugoslavija.
A Britancem, celo bolj kot Američanom, je bil prvi cilj ustaviti širjenje socialistične ideologije. Posledično so ostro nastopili tako proti jugoslovanski kot sovjetski strani. Oče prve in druge avstrijske republike dr. Karl Renner je na drugi strani kot predstavnik levih sil upal na čim večjo podporo Sovjetske zveze in je izpostavljal antifašistični boj proti nacizmu, četudi so v stvarnosti večino akcij proti nemškem Wehrmachtu izvedli slovanski (slovenski in hrvaški) predstavniki NOB-ja, ki se je iz okupirane Jugoslavije razširilo na Avstrijo.
Začetek pogajanj
V primežu hladnovojnega nezaupanja med bivšimi zavezniki, Avstrijo in Jugoslavijo (FLRJ) so se začela dolgotrajna pogajanja. Avstrija je vztrajala pri ponovni vzpostavitvi meja pred anšlusom in rešitvi južnotirolskega vprašanja oziroma ureditvi statusa nemško govorečih v Italiji, medtem ko je Jugoslavija izpostavljala avstrijsko soodgovornost za vojno, njene zločine in zahtevala priključitev Koroške z Beljakom in Celovcem Jugoslaviji. Zahodni zavezniki so podprli avstrijske zahteve, obenem pa upali, da leve sile ne bodo prevladale v Avstriji, saj bi se po Jugoslaviji morali soočiti še z eno socialistično državo.
Sovjetska zveza je podpirala večino jugoslovanskih zahtev, razen njenih teritorialnih aspiracij zaradi že omenjene obljube Rennerju in avstrijskim politikom o obnovi države pred dvema letoma. Obenem se je morala pogajati s tremi zahodnimi silami, od katerih je ena že imela jedrsko orožje. Sovjetski zvezi so bile bolj kot jugoslovanske zahteve pomembnejše vprašanja denacifikacije Avstrije in reparacije, ki bi jih le-ta morala plačati Moskvi.
Brez dogovora
Prva od ducata konferenc o rešitvi avstrijskega vprašanja se je začela januarja 1947 v Londonu in nato nadaljevala spomladi v Moskvi. Vse kar so se uspeli dogovoriti je, da morajo z Avstrijo podpisati državno pogodbo in ne mirovne, saj država ob začetku vojne ni obstajala. Avstrija je medtem neuspešno vztrajala, da se njeno vprašanje rešuje ločeno od nemškega. Zahodni zavezniki so trdili tudi, da Avstrija ni sokriva za nacistične zločine, čemu sta Jugoslavija in Sovjetska zveza nasprotovali. Na konferenci v Moskvi sta Molotov in Višinski dejala Kardelju, da zahodni zavezniki ne bodo pristali na priključitev Koroške Jugoslaviji in da bodo morali zmanjšati svoje zahteve ter se fokusirati na ureditev reparacij in rešitev pravic manjšin. Avstrija je sicer obljubljala, da bodo leve sile poskrbele za pravice manjšin vseh etničnih skupin, čemur pa Jugoslovani niso verjeli, saj so isto zgodbo slišali že po I. svetovni vojni.
Moskovska konferenca, ki je trajala nekaj mesecev, ni prinesla nobenih rešitev. Podobno dunajska in dve londonski konferenci, ki so sledile v istem letu. Obenem je bilo vidno poslabšanje odnosov med Sovjetsko zvezo in FLRJ, ki je kulminiralo junija 1948, kar je šlo na roko zahodnim zaveznicam in Avstriji. Ob razpadu medzavezniškega sveta v Nemčiji spomladi leta 1948 je izgledalo, da avstrijskega vprašanja ne bo možno rešiti.
Na novi londonski konferenci aprila 1948 je Aleš Bebler omilil jugoslovanske zahteve in zahteval priključitev le bivše cone A iz plebiscita leta 1920 ter manjše popravke na Štajerskem (Radgona in Luče). Jugoslavija je zahtevala še 150 milijonov dolarjev reparacij, kar je bila enako kot so zahtevali Sovjeti. Z vidika velikosti obeh držav je bila številka nerazumna. Obenem so zahtevali uveljavitev pravic manjšin na Koroškem (Slovenci) in Gradiščanskem (Hrvati). Zahodne zaveznice so spet zavrnile jugoslovanske zahteve, je pa nekaj podpore glede pravic manjšin prišlo iz Pariza.
Informbirojevski spor
Sovjetska podpora je padala, ameriška delegacija pa je 8. maja pogajanja prekinila. Ameriški delegat je sovjetskemu sporočil, da dokler ne bo umaknjeno vprašanje sprememb meja, novih zasedanj ne bo. Poleti 1948 je prišlo do Informbirojevskega spora in Jugoslavija je dejansko ostala sama za pogajalsko mizo, čeprav je uradno še naprej imela podporo Moskve, ki pa je vztrajala, da naj se državi posvetita predvsem reparacijam.
Bebler je februarja 1949 popustil pri zahtevah in zagovarjal, da se le še manjši del Koroške priključi Jugoslaviji, večji poudarek pa je dal na zagotavljanje pravic manjšin. To je omehčalo zahodne zaveznike, kljub temu da je Dunaj zavrnil vse zahteve FLRJ. Popuščanje Zahoda lahko damo tudi v kontekst spora Jugoslavije s socialističnimi državami in njihovim željam po potencialnem zbližanju s FLRJ. ZDA so tudi podprle jugoslovanske zahteve po reparacijah.
Prvi predlog manjšinskega člena, bodočega znamenitega 7. člena državne pogodbe, je pripravila Velika Britanija. SZ ga je zavrnila hkrati z zahtevo ZDA, naj se oblikuje posebna komisija za varstvo kulturnih in gospodarskih pravic slovenske manjšine. Zahodne zaveznice in Sovjetska zveza sta kljub konfliktom hladne vojne počasi začeli prihajati do kompromisov, tako kot sta kljub prekinitvi meddržavnih in partijskih odnosov sodelovali sovjetska in jugoslovanska delegacija. Omenjeni napredek je bil deležen ostrega nasprotovanja Dunaja, ki je celo grozil da se bo odpovedal vsakršni pogodbi.
Jugoslavija popušča
Maja in junija 1949 so se sestali zunanji ministri štirih velesil in Andrej Višinski je poudaril da kljub upravičenosti jugoslovanskih teritorialnih zahtev, te ne morejo biti večno prepreka rešitvi avstrijskega vprašanja. Zahteval je uveljavitev narodnih pravic slovenske in hrvaške manjšine, medtem ko jim je Zahod želel priznati le status jezikovne manjšine. Teden kasneje so se delegacije spet sestale in sprejele sovjetski predlog, jugoslovanske zahteve pa so bile zavrnjene.
Zahod je deloval pragmatično in podprl sovjetski predlog tudi z upanjem, da se bo Jugoslavija čutila izdana s strani Sovjetske zveze in jo na ta način odvrnila od poskusa rešitve informbirojevskega konflikta ter še povečala razdor v socialističnem bloku. Privolili so tudi na plačilo reparacij Sovjetski zvezi v višini 150 milijonov dolarjev v šestih letih, medtem ko je Avstrija obdržala meje, ki ji je imela pred priključitvijo Nemčiji leta 1938. Jugoslaviji so zagotovili, da lahko obdrži avstrijsko imovino na njenem ozemlju, ne pa tudi reparacij.
Avstrija je na eni strani razglasila zmago in izrazila zadovoljstvo s pariško konferenco, delegacije so začele pripravljati državno pogodbo, ki bi naj bila podpisana že 1. septembra 1949, medtem ko je na drugi strani Jugoslavija velesilam 28. julija poslala protestno noto in neuspešno zahtevala revizijo sporazuma.
Za nas je bil najpomembnejši 7. član državne pogodbe, ki govori o pravicah narodnih manjšin, čeprav je slednjega Velika Britanija že po sprejetju dogovora spet skušala izigrati. A na srečo je Sovjetska zveza kljub informbirojevskemu sporu vztrajala pri dogovorjenem in ureditvi pravic narodnih manjšin za Slovence in Hrvate ne glede na odstotek manjšinskega prebivalstva v mešanih občinah in regijah.
Korejska vojna preusmeri pozornost
Septembra 1949 nato vendarle ni prišlo do podpisa mirovne pogodbe, saj se je fokus velesil leta 1950 preusmeril v Azijo, kjer se je začela korejska vojna. Avstrijsko vprašanje na plano spet prišlo po letu 1953, ko se je končala omenjena vojna in je prišlo do sprememb oblasti pri glavnih velesilah – v Belo hišo je prišel Dwight D. s Eisenhower, v Moskvi pa je preminil Stalin.
V boju za oblast v Sovjetski zvezi je zmagal Nikita Hruščov, ki si je želel izboljšanja odnosov z Zahodom in bil za dosego cilja bolj fleksibilen pri reševanju mednarodnih odnosov. Med drugim je zagovarjal tudi pomiritev z Jugoslavijo. Prav zbliževanje obeh držav je na koncu pripeljalo do podpisa Avstrijske državne pogodbe. Hruščov se na Tita obrnil z vprašanjem, kaj lahko stori, da pride do zbliževanja in popuščanja napetosti z Zahodom in jugoslovanski predsednik mu je svetoval, naj vendarle že enkrat ratificirajo avstrijsko državno pogodbo.
Podpis pogodbe leta 1955
Hruščov je poklical predstavnike Avstrije v Moskvo in po le nekaj dnevih je sledil podpis Pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Zatem so 15. maja 1955 velesile, ki so Avstrijo po vojni razdelile na štiri okupacijske cone, na Dunaju podpisale še Avstrijsko državno pogodbo, svoje podpis pa sta dodali še Jugoslavija in Avstrija. Pogodba je v veljavo stopila 27. julija, ko so jo ratificirali vsi parlamenti držav podpisnic.
Avstrija je po njej postala socialna in nevtralna država, ki se tekom hladne vojne ni pridružila ne nobeni vojaški zvezi, ne evropski gospodarski zvezi. Dunaj je posledično postal mesto, kje imajo sedež številne mednarodne organizacije in uradi Združenih narodov. Kot zanimivost naj dodamo, da je Avstrija do danes edina evropska država, ki ima v svojem grbu ima srp in kladivo. Po koncu hladne vojne se je leta 1995 pridružila Evropski uniji, še vedno pa ni članica zveze NATO, četudi od leta 2022, ob nasprotovanju Moskve, vse bolj krepi zveze z njo. Prav tako še vedno ni v celoti upoštevan 7. člen pogodbe in se nadaljujejo kršitve pravic slovenske manjšine.