Letos mineva 50 let od smrti enega največjih vojaških poveljnikov v zgodovini – Georgija Žukova.
Georgij Žukov se je rodil 1. decembra leta 1896 v vasici Strelkovka v tedanji kaluški guberniji, očetu Konstantinu in mami Ustinji. V času ko nižjim slojem kmetov in delavcev ni bilo omogočeno višje izobraževanje, je Žukov vseeno uspel izdelati tri leta šole, kjer so ga posebej zanimali matematika, znanost, geografija ter ruski in nemški jezik. Kasneje se je preselil v Moskvo, kjer se je s pomočjo maminega brata Mihaila učil za delo v proizvodnji oblačil. Leta 1914 je končal z izobraževanjem, odprl malo podjetje za prodajo in proizvodnjo krznenih oblačil. Kmalu zatem se je začela I. svetovna vojna in Žukov je bil kot 18-letnik mobiliziran.
Odlikovan med prvo svetovno vojno
V prvi svetovni vojni se je udeležil bojev proti nemški in avstro-ogrski armadi v obdobju med 1915 in 1917, sprva v pehoti, kasneje pa tudi v konjenici. Sodeloval je v znameniti ofenzivi Brusilov (1916), tekom vojne pa je dobil dve odlikovanji Svetega Jurija. Po oktobrski revoluciji je bil demobiliziran, zaradi tifusa pa se je vrnil domov. V državi je tedaj potekala državljanska vojna in intervencija tujih sil.
Žukov se je oktobra 1918 pridružil Rdeči armadi, marca naslednje leto pa še partiji boljševikov. Med državljansko vojno je služil v konjenici, kjer sta mu bila nadrejena oficirja bodoča tovariša v armadi Semjon Budjoni in Semjon Timošenko. Za zasluge v bojih je bil odlikovan z redom rdeče zastave.
Po koncu državljanske vojne je hitro napredoval in že maja 1923 postal poveljnik 39. konjeniškega polka. Izobraževanje je nadaljeval z vpisom v Višjo šolo za konjenike in kasneje še znamenito vojaško akademijo Frunzea, katero je dokončal leta 1930. Leta 1933 je že poveljeval 4. konjeniški diviziji, pet let kasneje pa postal namestnik poveljnika konjenice beloruskega vojaškega distrikta. Medtem se je geopolitična situacija v celem svetu zaostrovala.
Rusko-japonska vojna
V drugi polovici tridesetih let so Nemčija, Italija in Japonska postajale vse agresivnejše in tako z diplomacijo kot z vojaško silo širile svoj vpliv v svetu. Na to dogajanje ni bila imuna niti največja država na svetu, Sovjetska zveza (ZSSR), ki je po besedah Mihaila Kalinina že leta 1937 pričakovala napad z dveh strani, s strani Nemčije in Japonske, ki je tedaj že bila v vojni s Kitajsko. Sovjeti so zato z vojaško tehniko in inštruktorji pomagali Kitajcem, ki so že leta bili manjše mejne spopade z Japonci.
Stopnjevanje napetih odnosov z Japonsko je vrh doseglo z japonskim načrtom podreditve Mongolske ljudske republike, socialistične države in zaveznice ZSSR. To je pripeljalo do bitk pri jezeru Hasan in v Halkhin Golu (maj–september 1939). V bitkah se je posebej izkazal Žukov, ki je že dobro leto služboval na obmejnem področju z Japonsko. Kar se je sprva začelo z manjšimi praskami na meji, je kmalu preraslo v pravo vojno, v kateri so Sovjeti prišli do pomembne zmage. Žukov je v bojih odlično uporabil tanke, prvo pravo preizkušnjo pa je prestala tudi Rdeča zračna flota. Boji pri Halkhin Golu so pomenili test za bližajočo se II. svetovno vojno.
Leta 1940 Žukov postane general
Žukov je za svoje zasluge v boju dobil prvo (od štirih) odlikovanj Heroj Sovjetske zveze. Maja 1940 je dobil čin generala, februarja 1941 pa je postal šef generalštaba Rdeče armade. Načrtoval je obrambo ob nemški invaziji in možnost »preventivnega« napada Rdeče armade na Nemčijo.
Ob začetku operacije Barbarossa je Žukov poskušal izvesti več protinapadov in izriniti Wehrmacht s sovjetskega ozemlja, a brez uspeha. Neorganizirana Rdeča armada, ki ni pričakovala napada sil osi, in brez podpore letalstva, ki je bilo zdesetkano že prvi dan vojne, ni imela možnosti za uspeh. Stalin je pobesnel, Žukova odstranil z mesta šefa generalštaba vojske, a kmalu uvidel, da ob začetku vojne noben vojaški poveljnik ne bi mogel kaj bolje reagirati na tako nenaden napad.
Uspehi na bojnem polju
Medtem je nemška armada napredovala proti Leningradu in septembra 1941 je bil Žukov poklican, da poskuša prebiti blokado drugega največjega sovjetskega mesta. Mesec dni kasneje je postal poveljnik Zahodnega vojaškega bojišča in sodeloval pri uspešni obrambi Moskve ter bitkah pri Rževu (Rževska klavnica januar 1942–marec 1943). Načrtoval je operacijo Uran (november 1942) – sovjetski protinapad v bitki pri Stalingradu, ki je pripeljal do popolnega poraza sil osi. Januarja 1943 je skupaj s Klimentom Vorošilovom načrtoval in uspešno izvedel operacijo Iskra, ki je delno razbila blokado Leningrada ter razbremenila mesto na Nevi. Istega meseca je postal Maršal Sovjetske zveze.
Poleti 1943 je bil skupaj z Aleksandrom Vasilevskim ključen za uspeh v bitki pri Kursku, po kateri sile osi niso nikoli več zmogle izvesti večje ofenzive na vzhodni fronti. V prvi polovici leta 1944 je sodeloval v operacijah za osvoboditev Ukrajinske SSR, poleti 1944 pa je skupaj s Konstantinom Rokosovskim načrtoval in uspešno izvedel največjo operacijo vojne (poseben članek o operaciji Bagration za vas pripravljamo ob 80-obletnici le-te). Januarja je vodil uspešno ofenzivo za osvoboditev Poljske, kulminacija vojaških uspehov in genialnosti Žukova pa je bila bitka za Berlin.
Simbol sovjetske zmage proti nacizmu
Žukov je za poveljstvo tekmoval z Ivanom Konjevom, ki je le stežka sprejel dejstvo, da bo Žukov poveljeval vojskam za zavzetje prestolnice Tretjega rajha. Obenem je kljub zavezništvu že prihajalo do sporov z zahodnimi zavezniki. Žukov je želel da bo Sovjetska zveza, kot tista država, ki je največ pretrpela v vojni, zabila zadnji žebelj v krsto nacistične Nemčije. To se je tudi zgodilo. Več o bitkah v II. svetovni vojni si lahko preberete v posebnih člankih na našem portalu. Žukov je v berlinski četrti Karlhorst osebno sprejel brezpogojno kapitulacijo nemških sil, ki jo je podpisal Wilhelm Keitel. Maja 1945 je bilo konec bojev v Evropi, Georgij Žukov pa je postal simbol sovjetske zmage proti nacizmu, najuspešnejši general vojne ter verjetno najpopularnejša oseba v Sovjetski zvezi. Po nemški kapitulaciji je postal vojaški upravitelj sovjetske okupacijske zone v Nemčiji.
Takoj po prevzemu funkcije je zaprosil sovjetsko vlado, da v Nemčijo dostavi večje količine žita, krompirja in sladkorja ter ukazal naj se nemški narod tretira s spoštovanjem. Ukazal je obnovo javnega transporta in preskrbo vseh družine z otroki. Dober delovni odnos je tudi imel z zahodnimi generali kot sta Montgomery in Eisenhower, s katerimi je razpravljal o bodočem upravljanju Nemčije, sojenju vojnim zločincem in vojni z Japonsko. Žukov je predsedoval zavezniški vojaški paradi v Berlinu, 24. junija 1945 pa tudi legendarni v Moskvi, kjer ob obeležitvi zmage Sovjetske zveze nad Nemčijo na Rdečem trgu pojavil na belem konju.
Žukov pade v nemilost oblasti
Medtem je v domovini njegov položaj postajal vse bolj negotov. Številni generali so ga zelo spoštovali, ampak tudi zavidali njegove uspehe (Rokosovski, Konjev, Čujkov). Med politiki, predvsem pri Stalinu, je naraščalo ljubosumje, saj je zasenčil njihovo vlogo v vojni.
Aprila 1946 je bil razrešen z mesta vojaškega upravitelja sovjetske cone v Nemčiji, mesta šefa kopenskih sil sovjetske armade in namestnika ministra obrambe ZSSR. Postal je načelnik Odeskega vojnega okrožja na Črnem morju. Žukov je ob tem že imel težave z zdravjem, kar je Stalin izkoristil za izgovor za njegovo premestitev. Januarja 1948 je doživel infarkt in bil mesec dni kasneje premeščen v Sverdlovsk, da poveljuje Uralskemu vojnemu okrožju, ki je bilo še manj pomembno od Odeskega.
Sočasno so vohunski specialisti Berija in Abakumov pripravljali več kazenskih primerov, s katerimi bi obremenili in osramotili Žukova. Obtožen je bil, da je iz Nemčije odpeljal večje število avtomobilov, slik, plaščev, zlatnine, srebrnine in z njimi obdaroval člane družine ter bližnje prijatelje. Zaradi teh daril so celo aretirali znamenito sovjetsko pevko Lidijo Ruslanovo in njenega moža vojaškega oficirja Vladimirja Krijukova, družinske prijatelje Žukovovih ter jih poslali v delovno taborišče.
Žukova so tudi izsiljevali, saj so izvedeli za njegovo izvenzakonsko razmerje, ki naj ne bi bilo primerno za boljševika in sovjetskega oficirja, negativno pa seveda to vplivalo tudi na njegov zakon z ženo Aleksandro. Kljub nazadovanju v karieri in številnim težavam, se Žukov ni predal. Oktobra 1952 je postal kandidat za člana CK partije, februarja 1953 pa ga je Stalin poklical nazaj v Moskvo.
Ponoven vzpon in padec po smrti Stalina
A ker je ta le nekaj tednov kasneje umrl, je bil Žukov postavljen pred izbiro, na katero stran se bo postavil v boju za nasledstvo. Podprl je Nikito Hruščova, ki sicer ni bil glavni favorit za prvega moža v državi. Žukov je bil eden ključnih oseb pri aretaciji Lavrentja Berije junija 1953, kar je odprlo pot na oblast Hruščovu. Za to dejanje je bil nagrajen s članstvom v centralnem komiteju partije in leta 1955 z mestom obrambnega ministra Sovjetske zveze.
Med sueško krizo je podprl Egipt, sodeloval je pri ustanovitvi Varšavske zveze in tekom Madžarske krize (1956) zagovarjal omejeno intervencijo in stabilizacijo situacije. Junija 1957 je podprl Hruščova, ki je kritiziral Stalinov kult osebnosti in začel proces destalinizacije, v boju proti stari gardi (Molotov, Malenkov), s čimer mu je pomagal politično preživeti. Za lojalnost je postal član Prezidija. Vse to je kazalo, da je Žukova kariera doživela vrhunec.
Hruščov je dokončno uvidel njegov ugled in moč v vojski, kjer se mu stara garda ni upala zoperstaviti. Oktobra ga je poslal v Albanijo in Jugoslavijo s ciljem, da naj popravi še vedno hladne odnose med državama kot posledica Informbiroja ter omehča Tita, ki je imel veliko spoštovanje do Žukova. Toda hkrati so diplomatsko odpravo izkoristili tako, da so ga med odsotnostjo razrešili vojaških in političnih funkcij ter ga poslali v pokoj. Bil je obtožen ustvarjanja kulta osebnosti, vodenja lastne zunanje politike in upravljanja z vojsko brez poročanja partiji.
Leta 1964 je Hruščova na čelu vodje države zamenjal Leonid Brežnjev. Žukov se je spet začel pojavljati v javnem življenju, med drugim tudi na paradi ob 20. obletnici zmage nad nacizmom. A politične in vojaške funkcije ni več dobil. Sodeloval je pri snemanju dokumentarnih filmov s tematiko II. svetovne vojne in pisanja spominov iz časa vojne. Tu pa je prišel navzkriž z državno cenzuro, ki je zahtevala, da v njih poveča vlogo, ki jo je v vojni imel tedanji generalni sekretar Brežnjev.
Vrnitev k stari ljubezni
Žukov je januarja 1967 doživel kap in bil za več kot eno leto hospitaliziran. Decembra 1967 mu je umrla prva žena Aleksandra, s katero se je ločil dve leti prej. Leta 1973 mu je umrla še druga žena Galina, ki jo je spoznal tekom službovanja na Uralu, s katero je bil poročen od leta 1965. V dveh zakonih so mu se rodile štiri hčere, v času pisanja članka ste dve še živi.
Ostal je sam, vrnil se je k stari ljubezni – pripravljanju krznenih oblačil za svoje otroke, njegovo zdravje pa je začelo pešati. Maja 1974 ga je spet zadela kap, po kateri je padel v komo in 18. junija 1974 umrl. Telo so kremirali in ga pokopali v nekropoli kremeljskega zidu, pogrebu pa je prisostvovalo vso sovjetsko politično in vojaško vodstvo ter številne tuje, predvsem vojaške, delegacije.
Izjemni uspehi ostajajo v senci aktualne geopolitike
Georgija Žukova smatramo za enega največjih vojaških poveljnikov v zgodovini človeštva in najuspešnejšega generala največjega vojaškega konflikta do zdaj. Sodeloval je v vseh večjih bitkah II. svetovne vojne in Rdečo armado vodil od najtežjih začetnih dni vojne do njenega zmagoslavnega pohoda na Berlin. Po njemu so v številnih mestih bivše Sovjetske zveze poimenovane ulice, avenije, trgi, njegovi kipi pa krasijo številna mesta v Rusiji in širše.
Kot številne osebe je žal postal žrtev političnih spletk, njegov pomen pa je tudi danes v senci aktualne geopolitike in vojaških konfliktov. Zato je še toliko pomembneje, da opominjamo na njegovo pomembno vlogo v sodobni zgodovini.