Mineva 80 let od ene najpomembnejših bitk v okviru narodnoosvobodilnega boja v okupirani Jugoslaviji v II. svetovni vojni, desanta na Drvar, znanega tudi kot operacija Konjičkov skok (Rösselsprung).
Leta 1944 so bile Nemčija in sile osi na večini bojišč v defenzivnem položaju, še zdaleč pa ne premagana vojaška sila. Pomanjkanje vojakov, predvsem v primerjavi z vse močnejšo Rdečo armado, in nemoč v zraku proti številčnejšim anglo-ameriškim letalskim silam so karakterizirale nemški vojaški položaj v začetku leta 1944. Če vzamemo v obzir še dogodke v Italiji septembra 1943, ko je Rim zamenjal strani v konfliktu, kar je Wehrmacht prisililo, da je razširil svoje linije in zasedel ozemlja, ki so jih prej nadzorovali Italijani, se je položaj Berlina še poslabšal. To so izkoristili tudi jugoslovanski partizani, ki so jeseni 1943 razširili svoj obseg delovanja, osvobodili številna ozemlja, kar je na koncu privedlo do II. zasedanja AVNOJ-a v Jajcu.
Cilj: uničenje vrhovnega štaba NOV
Kljub vsemu se je Hitler odločil braniti vsa ozemlja, ki so bila zavzeta v začetku vojne. Okrepljeno je bilo tudi delovanje na Balkanu, kjer bi se zoperstavili morebitnemu anglo-ameriškem izkrcanju na Jadranski obali ali zavarovali odhod nemške armade iz Grčije ob izkrcanju zaveznikov. Toda vojaški stroj sil osi ni bil niti približno tako močan kot je bil v časih bojev na Neretvi in Sutjeski. Hitler ni zmogel mobilizirati tako velikega števila vojakov kot leta 1943, četniki so bili na Neretvi razbiti, vse več ustaških in domobranskih enot pa je prehajalo v partizane. Nemci so bili zato prepričani, da je edini način uničenja vodstva narodnoosvobodilne vojske (NOV) hiter in učinkovit napad na vrhovni štab ter zajetje ali umor njihovega vrhovnega voditelja Josipa Broza Tita. Mesece so se pripravljali načrti, med drugim tudi na napad na Jajce v času II. zasedanja AVNOJ-a, a ker informacije niso bile potrjene, akcije niso bile izvedene. Februarja 1944 so Tita izsledili v Drvarju in marca, ko je bila potrjena njegova prisotnost in prisotnost vrhovnega štaba, so se začeli načrti za izvedbo operacije.
Napad z jadralnimi letali
Sprva bi naj operacijo izvedel nemški letalski as Otto Skorzeny (oficir, ki je septembra 1943 rešil Benita Mussolinija iz ujetništva) s komandosi, ki bi z bliskovitim napadom eliminirali vrhovni štab NOV in Tita. Načrti so se pozneje spremenili. Operacijo je načrtoval Lothar Rendulic, zaupana pa je bila Kurtu Rybki, ki bi naj z jadralnimi letali in padalci v dveh napadih bliskovito zavzel Drvar ter napredoval v jamo, v kateri se je skrival Tito. Temu bi sledil prihod motorno-oklepnih vozil iz smeri Bihaća in dodatnih 16000 nemških vojakov ter četniških in ustaških enot. Operacija je bila načrtovana v veliki tajnosti in o njej niso bilo obveščeni niti voditelji Neodvisne države Hrvaške.
Tito gosti sina britanskega premierja
Več nemških letal je v dnevih pred operacijo Drvar fotografiralo položaje partizanov, zato je vrhovni štab NOV postal sumničav. Vendar pa zaradi anglo-ameriške nadvlade v zraku nihče ni pričakoval desantnega napada iz zraka. Kljub vsemu so Tita v noči s 23. na 24. maj preselili v jamo pri vasi Bastasi. Tito je 24. maja gostil konferenco SKOJ-a z delegati iz vse Jugoslavije in večerjo s predstavniki zavezniških misij, ki so tedaj delovali v štabu. Med njimi sta bila tudi sovjetski general Kornejev in Randolph Churchill, sin britanskega premierja Winstona. Sočasno so Nemci imeli sestanek z ustaškimi in četniškimi silami, na katerih so zaključevali zadnje podrobnosti operacije. Po koncu večerje sta se Randolph Churchill in anglo-ameriška misija umaknila iz Drvarja, Tito pa se je odločil prespati v svoji jami in se ne vračati v vasico Bastasi.
Desant na Drvar
Zjutraj so vse zbudili zvoki nemških letal in ob 6:35 se je začelo obsežno bombardiranje mesta. Po tednih akcij ravno na ta dan anglo-ameriških letal ni bilo nikjer na vidiku. Ob 7:00 je sledil prvi desantni napad, drugi naj bi sledil opoldne. Sledil je še napad četnikov, medtem ko so motorizirane enote zamujale zaradi slabo prevoznih cest. Nemški padalci so imeli dve glavni nalogi: uničiti »Citadelo« – poveljstvo NOV in Tita ter »Moskvo« – poveljstvo sovjetske vojaške misije pri Titu. Sovjete in partizane bi postrelili, medtem ko bi Britance in Američane zajeli ter jih poslali v Zagreb na zasliševanje. Na koncu se je izkazalo, da niso poznali prave lokacije sovjetske misije in so posledično vojake poslali v napačno smer.
V bojih je v začetnih urah umrlo na stotine civilistov, a noben ni izdal, kje se nahajata štab in Tito. Ko je Rybka kmalu ugotovil, da Tita ni v mestu in da večina partizanov ščiti jamo, je proti njej poslal enote. Na drugi strani je v jami vladala panika, saj štab ni vedel ali jih na izhodu iz jame čakajo Nemci. Kardelj, Ranković in Jovanović so prevzeli iniciativo ter prepričali Tita, da se morajo prebiti skozi jamo, kar jim je po dobri uri tudi uspelo. Na srečo sovražnika ni bilo in štab NOV je bil rešen. Tudi v mestu je po prihodu partizanskih okrepitev (cca 12.000 mož) nemški napad izgubil zagon. Kmalu so se umaknili na mestno pokopališče, kjer so morali kljubovati napadom novih in svežih partizanskih enot. Do konca operacije je padalska enota SS 500 doživela zlom in se do konca vojne ni več nikjer bojevala.
Motorizirane enote so v Drvar prispele šele 26. maja popoldne, saj so jih partizani na poti iz Bihaća nenehno napadali. Medtem so se Tito in vrhovni štab že umikali v smeri Šator planine. Rendulić je, po zavzetju Drvarja in umiku partizanov iz mesta, preostalim enotam ukazal, da se pomikajo proti jugovzhodu, v smeri, v kateri se je umikal vrhovni štab. Naslednja dva dneva so partizani uspeli zadrževati nemške enote in četnike, še posebej se je izkazala legendarna I. proletarska brigada. Tito je kasneje dejal, da »prva je zares prva«! Pripomogli so tudi anglo-ameriški letalski napadi, ki so bili usmerjeni na nemške oklepne enote in topništvo.
Sovjeti evakuirajo Tita
Vrhovni štab in sovjetska misija so se umikali peš ali na konjih. Po nekaj dnevih je padla odločitev, da se kontaktira zavezniško bazo v Bariju, da evakuira Tita, Kornejeva in ostale. Improvizirano letališče je bilo pripravljeno na Kupreškem polju. V zavezniški bazi v Bariju je delovala tudi sovjetska misija z dvema letaloma. Sovjetski letalski as Aleksandr Šornikov je britanskega poveljnika 3. junija prosil za dovoljenje za vzlet in reševalno akcijo, a so ga zavrnili, saj so zavezniki pripravljali svojo misijo za naslednji dan. Je pa Šornikov dobil dovoljenje za izvidniški let, katerega je izkoristil in namesto njega 4. junija zjutraj dejansko izvedel evakuacijo Tita in spremljevalcev v Bari. Jeznim Britancem ni preostalo drugega kot da s svojo misijo v Bari prepeljejo nekatere manj ugledne delegate. Stalin je Šornikovu in ostalim pilotom ter članom posadke podelil ordene »Heroj Sovjetske zveze« ali »Red Lenina«.
Že 4. junija je časopis Pravda zelo obsežno poročal o poteku operacije Rösselsprung in evakuaciji, ki so jo izvedli sovjetski piloti. O dogodkih v Drvarju so nekaj malega pozornosti posvetili tudi zahodni mediji, čeprav so njihove fotografe med operacijo zajeli Nemci. Tito se je 6. junija iz Barija preselil na Vis, edini dalmatinski otok, ki je bil v rokah anglo-ameriških in partizanskih sil, ter tam vzpostavil nov štab za vodstvo NOB. Tito je sicer nerad odobril svojo evakuacijo, saj je imel občutek, da zapušča svoje tovariše in da oddaljen od svojih brigad ne bo mogel uspešno voditi upora.
Pomembna zmaga NOV in Tita
Operacija Rösselsprung je bila za Nemce popoln neuspeh. Niso uspeli zajeti ali ubiti nobenega od pomembnejših vodij partizanskega gibanja niti predstavnikov sovjetske, ameriške ali britanske misije. Dobili so le Titovo uniformo, ki so jo potem razkazovali v dunajskem muzeju, dnevnik Randolpha Churchilla in zbirko sovjetskih, ameriških ter britanskih filmov, ki jih je Tito tako rad gledal. Po operaciji je ugled Tita še zrasel, videlo se je, da uživa veliko podporo v narodu, ki ga ni želel izdati tekom desanta.
Nemško časopisje je na drugi strani poročalo o uničenem vrhovnem štabu, razbitju partizanov, zavzetju Drvarja, kar pa je bilo daleč od realnosti. Še več, neuresničen je ostajal tudi eden od ciljev, da se boj proti partizanom razširi še v srednjo in zahodno Bosno. Del partizanskih enot so sicer nato preganjali vse do Črne gore, preko katere so se na koncu uspeli umakniti do Foče in Vzhodne Bosne. Nemci so nato poskušali še v juniju in začetku julija z manjšimi akcijami streti partizanski odpor v Bosni, a neuspešno. Nemci so imeli okoli 800 mrtvih in 1000 ranjenih vojakov, medtem ko so izgube četnikov in ustašev/domobrancev neznane, vendar zagotovo manjše. Nemci so poročali o več kot 6000 mrtvih in zajetih partizanih, kar je bilo prenapihnjeno. Partizanske izgube so bile verjetno podobne nemškim.
Po desantu na Drvar Nemci na Balkanu niso več uspeli organizirati večje operacije s ciljem uničenja NOV, poleti 1944 pa so partizani celo povečali obseg osvobojenega ozemlja. Junija 1944 se je z izkrcanjem zaveznikov v Normandiji in operacijo Bagration začela dvojna velika zavezniška ofenziva, ki je naznanila konec vojne in poraz sil osi.
Po vojni je v Jugoslaviji cvetela kinematografija, posneti so bili številni filmi posvečeni NOB, med njimi Desant na Drvar (1963) režiserja Fadila Hodžića. V spomin na dogodke se je v Jugoslaviji Titov rojstni dan (Dan Mladosti) praznoval 25. maja, čeprav je bil dejansko rojen 7. maja.
